Odlomek iz romana “Varuhi življenja”

Tako so postavili šotor. Zakurili ogenj, da so iskre oranžne svetlobe poplesavale po mirni gladini jezera. In so greli svoje dlani in podplate.

Potem so brali knjigo.

Knjigo, za katero nihče ne ve, koliko je stara, kdo jo je napisal. V njej je pisalo, da so zmaji nekoč prebivali na zemlji. Odločni, močni, pogumni.

Deček in zmaj

 Ko zemlja ni bila taka kot danes, ko še ni bilo cest in velikih mest, so živeli zmaji. Nekateri so bili majčkeni, drugi običajne velikosti, eni veliki in nekateri prav gromozanski. Ti zmaji niso bili hudobni, niso bruhali ognja, tako kot danes mislijo ljudje ali kot lahko izvemo v pravljicah. Bili so zelo močni in hitri, pogumni in prijazni. Varovali so vse živali, rastline in ljudi na zemlji. Imeli so krila, bili so najboljši letalci na nebu in imeli so najboljši sluh v vsem vesolju.

Kljub temu, da so bili skoraj nepremagljivi, so se nečesa izogibali. Ker jih je ranilo in poškodovalo. Celo najmočnejše in najbolj mogočne zmaje. To so bili ostri zvoki in močni glasovi.

Ljudje so v tistih časih živeli v malih vaseh in se niso bali zmajev. Vedeli so, da so prijazni in močni in da jim pomagajo, če je potrebno. S časoma so njihove vasi postajale večje in hiše bolj prostorne. S širjenjem vasi so se širili tudi zvoki, ki so se jih zmaji izogibali. Zato so se zmaji začeli umikati globoko v gozdove, kjer se je slišalo le šelestenje listov, žuborenje potokov, piš vetra in dihanje živali. Ti glasovi so jih pomirjali in zdravili.

 Kmalu zatem so ljudje začeli graditi ceste in mesta in za zmaje ni bilo nikjer več prostora. Le kdaj pa kdaj je kakšen gromozanski zmaj švignil čez nebo, preden je pobegnil v vesolje.  Ker so bili zmaji tako hitri, so ljudje videli le njihove sence. Zato so se jih začeli bati.  »Zmaj. Pazite zmaj !«, so kričali. Predstavljajte si kakšna je senca zmaja. Na senci se ne vidi, da je zmaj prijazen in ima mirne oči. Sence so lahko zelo strašne. In tako so se ljudje začeli bati zmajev.

 Izmišljali so si najrazličnejše izmišljotine o njih. Tudi tisto, da imajo zmaji več glav. » Še dobro, da jih ni več.«, so si pogosto pritrjevali.  Mesta so se razvijala in postajala ogromna in zmaji so počasi popolnoma izginili. Nihče več jih ni videl. Mogoče kdaj v kakšni risanki. Ampak to je bilo vse. Med ljudmi so bili samo še namišljeni zmaji.

Potem se je nekoč v nekem velikem mestu rodil čisto navaden deček. Že od malega so ga tako kot vse male otroke zanimale nenavadne stvari. Najbolj od vseh pa zmaji. Najprej je samo opazoval njihove slike in podobe. Ko pa je malo odrasel, je začel o njih spraševati starše in učitelje. »Kam so šli? Zakaj jih ni več?« Odrasli so mu odgovarjali na različne načine: » dopovedoval so mu, da so zmaji hudobni in strašni in da so mogoče nekoč živeli. Da pa jih danes gotovo ni nikjer več.«  Dečku  tako niso potešili radovednosti in njegove odločnosti, da bi jih našel, zato se je odločil, da jih bo sam poiskal. 

Potoval je iz enega mesta v drugega. Spraševal je vse mogoče ljudi. In nihče ni vedel ničesar o zmajih. Dokler ni nekoč prišel do kraja, kjer so se končale vse ceste in se je začel prostran gozd z zelo visokimi drevesi.  Zadaj za gozdom so bile gore z belimi vrhovi. Deček je čutil, da bi jih tam lahko našel.

Ko je prišel do vznožja gora, se je gozd začel redčiti. Deček se je dvigoval vse višje, dokler nekega dne ni prečkal  najvišjega prelaza. Za njim je zagledal prelepo gorsko jezero in ob jezeru preprosto hišico. » Oh, tudi tukaj živijo ljudje.« se je začudil. Prišel je bližje in uzrl starca, ki je mirno sedel ob jezeru. Nekaj časa ga je opazoval, potem pa ga je pozdravil, ga vprašal:»Ali morda tukaj živi kakšen zmaj?« Starec je mirno zrl vanj in zdelo se je,  da ga je pričakoval. »Pridi,« mu je rekel s prijaznim glasom,»včasih pride na to jezero. Pristane na njem in me gleda. Takrat, ko je popolnoma tiho. Ko se moje mislim umirijo, ko slišim samo svoje dihanje in bitje srca. Ko jezero nežno valovi. Pride. Če želiš, ga lahko počakava skupaj.«

Deček je bil vesel in zelo vznemirjen. Pokleknil je zraven starca, vendar se nikakor ni mogel namestiti. Premikal se je in oziral okrog sebe. Starec se je smehljal in ko je sonce zašlo, mu je rekel:»Danes ne bo zmaja. To ni nič hudega.« Tudi drugi dan se deček ni mogel namestiti in umiriti. Tretji dan je starec položil dlan na njegova ramena. Poravnal je dečkovo držo. In čakal ob njem. Njuno dihanje se je umirilo. Čas se je ustavil, dečkove misli so začele šepetati. Oči so ostale odprte, drža pokončna in sproščena. Jezero je postalo tiho in mirno. Potem se je kar naenkrat zgodilo. V trenutku. Zmaj ni priletel iz neba. Ni ga prehitela njegova senca. Bil je tam. Kot da bi bil že vedno nad jezerom. Le da ga deček ni videl.

Čeprav je bil gromozanski, je lebdel, kot da bi bil brez teže. Čeprav je bil nepremagljiv, je bil prijazen. Njegova krila so se lesketala v soncu.  Potem je spregovoril. Z mislimi. Brez besed. Tako kot to znajo samo zmaji. 

»Čakal sem te.«

»Kako si velik.« Je presenečen odgovoril deček.

»Poslednji zmaj na Zemlji sem. Za mano ni več nobenega zmaja.  Ko smo zmaji videli, da je na zemlji preveč motečih glasov, da bi lahko še pomagali, so nekateri odleteli na druge planete, drugi pa so se odločili, da bodo ostali in poskušali pomagati na drugačen način.«

»Kako? So še živi?«  se je čudil deček. 

»Zmaji, ki smo ostali, smo ljudi učili zmajevskih sposobnosti. In naši učenci so znanje prenesli naprej. Zato, da boste nekoč lahko ljudje prevzeli naše mesto na zemlji in opravljali delo, ki smo ga nekoč opravljali mi.«

»Kakšno pa je to delo.« Je zanimalo dečka

»To boš izvedel ob pravem času,« mu je odvrnil zmaj.

»Kakšne pa so zmajevske sposobnosti?« Je deček že hitel z novim vprašanjem.

»Moj prijatelj ti bo pomagal,«

 Zmaj je prijazno in mogočno pogledal starca.

»Sedaj pa je čas za moj odhod.«

Deček je vedel, da ga ne more zadržati.

             »Se bova še kdaj videla?«

»Kdo bi vedel. Mogoče se bodo nekoč poti zmajev in ljudi zopet križale. Mogoče se bomo kdaj vrnili.«

 Zmaj je za trenutek obnemel. Kot da bi želel reči še nekaj, pa ne ve, ali je primeren trenutek.

»Na obisk. K novim prijateljem.«  

Dečku se je takrat zazdelo, da se je čas ustavil. Da se je zmaj obotavljal. In bo za vedno lebdel nad mirnim jezerom. Takoj za tem pa je izginil. V trenutku. Tako kot je prišel. Mogoče globoko v vesolje ali pa v misli kakšnega drugega dečka ali deklice. Deček je še dolgo časa ostal pri starcu in starec ga je naučil vsega, kar je znal. Vadila sta mnoge zmajevske sposobnosti, moč in hitrost, ravnotežje in gibljivost, pozornost in pogum, prijaznost in dostojanstvo. Čas je mineval in prinašal spremembe.  

V šotoru ob gorskem jezeru je zavladala tišina. Slišalo se je le rahlo počasno premikanje kamenčkov na obali in prasketanje tabornega ognja. Mama Tanis je zaprla knjigo in jo položila poleg napihljive blazine.

»Mama, bomo tudi mi lahko vadili zmajevske sposobnosti?«

»Pridita k meni, moja mala zmajčka.«

Je k sebi stisnila svoje dva otroka. Dihala je v ritmu nežnega valovanja jezera.

»Mami, kje si dobila knjigo o zmajih?«

»Dal mi jo je moj oče.«

»Kje pa jo je on dobil?«

»Od svojega očeta.«

»Kje pa jo je on dobil?«

»Od svojega očeta.«

»Pa zmaji res še živijo?«

»Vedno so živeli in vedno bodo.«

»Pa bi lahko, če bi bili na zemlji, rešili delfine iz mrež?«

»Delfine lahko rešimo le ljudje sami. Če bomo hoteli. Zmaji pa so odšli, ko je prišel njihov čas.«

Mama je začutila senco otožnosti v svoji deklici in dečku; pobožala ju je. Rju in Lina sta se močno stisnila k njej. Njeno naročje je bilo mehko in toplo. Rjujeve misli so se popolnoma umirile. Lina se je zgnetla globlje pod odejo in se pokrila s vzglavnikom. Tako kot je to vedno počela preden je zaspala.

»Misliš, da pridejo kdaj nazaj? Rada bi jih spoznala.«

»Hm. Mogoče. Kdo bi vedel.«