Predstavljajte si skupino sedemletnikov pri oblačenju v garderobi ali pri oblačenju doma, ko se vam ravno mudi, da jih boste še pravočasno pripeljali v šolo ali vrtec, pri tem pa seveda ne bi radi zamudili službe. Otroci se pogovarjajo, plezajo, plazijo, ravsajo, kažejo svoje igračke, debatirajo o aktualnih risankah, o tem pripovedujejo učitelju ali trenerju. Sprašujejo, kar jim ravno pade na pamet. Iščejo izgubljene nogavice. Vas prosijo, da jim zavežete vezalke. Si narobe oblečejo hlače.
Otroci na ta način spoznavajo svet okoli sebe. So igrivi. In so ravno takšni, kot morajo biti, kot otroci. Seveda pa pri opravilu, ki ga opravljajo ali bi ga morali opraviti, niso preveč učinkoviti. Zato odrasli pogosto postanemo slabe volje. Začnemo se jeziti, povzdignemo glas. Poskušamo vzpostaviti avtoriteto. Mogoče nas otroci v prvem trenutku celo slišijo, ker pa navadno vedo, da smo starši in učitelji redko popolnoma dosledni, njihova motivacija po hitrem oblačenju hitro izgine. To je seveda razumljivo, ker je to, kar počnejo, na vsak način bolj zanimivo od oblačenja.
Vendar pa lahko problem oblačenja rešimo tudi na zelo enostaven način. Če otrokom postavimo jasno nalogo in poskrbimo za dramatičen začetek in napoved igre ter jasno in glasno predstavimo njena pravila, bomo skoraj gotovo deležni pozornosti otrok. Tako lahko otrokom jasno razložimo, da se igramo igro in imajo samo pet minut časa, da se preoblečejo in pospravijo garderobo. V primeru pravilno in pravočasno izvedene naloge bodo osvojili določen naziv, na primer naziv najboljšega zmaja.
Čeprav nagrada, zunanja motivacija, ni glavni motiv za igro, je pomembno, da ima igra jasen cilj in rezultat. Ker se otroci radi igrajo in imajo evolucijsko vgrajen motiv po igri, bodo v njej gotovo sodelovali. Če je bil čas za oblačenje smiselno odmerjen, bodo najbrž vsi otroci uspešni pri izvedbi naloge. Med njimi tudi ni potrebno vedno delati razlik in posebej poudarjati, kdo je bil prvi in kdo drugi. Nič ni narobe, če so vsi, ki so uspešno izvedli nalogo, nagrajeni.
Z vidika učenja in vadbe ima tak pristop mnogo pozitivnih razsežnosti. Otroci se navadijo usmerjati svojo pozornost. Vadijo na osnovi lastne želje po sodelovanju. Ker so v igri samostojni, spoznavajo, da lahko določene stvari izvedejo s pomočjo lastne volje. Spoznavajo svoja vedenja in sposobnosti. Ker jim zaupamo, da bodo nalogo izvedli samostojno, razvijajo svojo samozavest in oblikujejo socialne veščine, ki jih bodo potrebovali kasneje v življenju.
Ta enostavni model lahko prenesemo tudi na druga področja. S pomočjo igre in igrivosti lahko bolj sproščeno pristopamo k težavam, s katerimi se srečujemo v vsakdanu. Igra nam tako omogoča, da na osnovi ciljno usmerjenih aktivnosti, uspešno rešujemo kompleksne probleme ter v zdravem, prijetnem ter tekmovalnem vzdušju razvijamo različne spretnosti. Igra tako ni omejena samo na otroke, ampak lahko tudi odraslim pomaga, da se na sproščen in odprt način soočijo z določenimi navadami in oblikujejo nova vedenja in spretnosti. Pri organizaciji uspešnih aktivnosti, je potrebno upoštevati nekaj načel, doslednost, jasna pravila igre, enake možnosti pri doseganju ciljev, brez zgodnjega izključevanja in dobro sodelovanje med starši, učitelji, trenerji in otroci.
Dosledno upoštevanje dogovorjenega in jasna pravila so eden izmed glavnih pogojev, da igra deluje. Če na primer pri nogometu ne bi upoštevali dogovorjenih pravil igre, ga kmalu nihče ne bi hotel več igrati. Doslednost je tudi pomemben element vzdrževanja avtoritete. Ko smo otroke vprašali, zakaj pri nekaterih učiteljih bolj sodelujejo kot pri drugih, so navadno odgovorili, da zato, ker se držijo tistega, kar rečejo. Aktivnosti in igre morajo biti zato zastavljene tako, da imajo udeleženci dovolj časa oz. možnost, da dosežejo zastavljene cilje. Zato je potrebno kriterije in cilje prilagajati posameznim starostnim skupinam in sposobnostim posameznikov. Pri vadbi gibalnih in vedenjskih spretnosti je naš glavni cilj, da udeleženci osvojijo določeno navado in spretnost. Nekateri otroci bodo do določene spretnosti prišli težje in po dolgotrajnejši poti, vendar zato njihov uspeh ni nič manj pomemben.
Pri otrocih je uspešnost izvedenih aktivnosti tesno povezana tudi z ustreznim sodelovanjem med starši, učitelji, trenerji in seveda otroci samimi. Kljub temu, da se najbrž vsi zavedamo pomena tega sodelovanja, prav na tem področju pogosto prihaja do neustrezne komunikacije, včasih pa celo do konfliktov. Vključenost staršev v posamezne aktivnosti da tem aktivnostim večjo težo, otroci pa so posledično bolj motivirani. Včasih se tudi zgodi, da starši aktivnosti vzamejo preveč resno in pozabijo, da so v svoji osnovi le igra. Največkrat se to dogaja v športu. Preveč ambiciozni starši lahko negativno vplivajo na razvoj otrok.
Uspešna vadba gibalnih in vedenjskih spretnosti je tako kompleksen in zapleten proces, pri katerem moramo biti dosledni in vztrajni. Da so udeleženci ustrezno motivirani, mora biti vadbeni proces zanimiv, imeti mora jasne cilje, dovolj veliko število udeležencev, hkrati pa ga mora podpirati tudi socialno okolje. Ker vse te pogoje redko izpolnjujemo, smo oblikovali platformo »Moje spretnosti«, ki staršem, učiteljem, trenerjem, vodjem izobraževalnih programov nudi podporo pri organizaciji ciljno usmerjenih aktivnosti.
Da bi poenostavil in modernizirali vadbeni proces, smo razvili aplikacijo Moje spretnosti in pripravili nekaj primerov programov, ki jih je mogoče izpeljati preko spletne platforme. Te programe je mogoče uporabljati ali pa jih vzeti samo kot primer ali osnovo, za oblikovanje lastnih vadbeno vzgojnih programov.
