Načrten razvoj gibalnih in vedenjskih spretnosti
»Predvsem lahko usmerja trenersko delo in hkrati skrbi za motivacijo in prizadevnost otrok. Staršem in trenerjem poda sliko o napredku otrok. Pomaga pri osredotočanju in koncentracij otrok pri vadbi. Hkrati jih spodbuja in motivira.« (Peter Šircelj, trener Karate klub Sokol)
Naša metoda s pomočjo konkretizacije problema in postavitve jasnih ciljev na nivoju gibalnih in vedenjskih spretnosti omogoča vključevanje otrok in mladostnikov v igre, tekmovanja, primerjanja, nabiranje točk, ki jih motivirajo pri različnih dejavnostih in izbranih aktivnostih. Za motivacijo ne uporabljamo prisile ali zunanje motivacije, ampak predvsem notranjo motivacijo in željo po sodelovanju in igri.
Na osnovi modernih pogledov na delovanja naših možganov in učenje, lahko ugotovimo, da gre pri učenju gibalnih in vedenjskih spretnosti za podoben način zapisovanja izkušenj in znanj v naše možgane. Čeprav se gibalna znanja zapisujejo v druge predel možgan kot vedenjskih in čustveni odzivi gre pri obeh za tako imenovano proceduralno učenje. Glavna značilnost proceduralnega učenja je, da se znanja v možgane zapisujejo na osnovi ponavljanja in nastajajo počasi brez zavedanja. Kažejo pa se predvsem v dejanjih, procedurah, gibalnih sposobnostih in vedenjskih spretnostih.
Na osnovi teh ugotovitev je mogoče uporabiti podobne metode pri vadbi gibalnih in vedenjskih spretnosti. Če torej želimo preteči maraton, bomo morali načrtno in usmerjeno vaditi različne spretnosti in sposobnosti, ki nam bodo na koncu omogočile, da bomo dosegli zastavljene cilje. Na podoben način bomo morali vaditi tudi, če želimo naprimer osvojiti stanje sproščenosti in odločnosti.
Glavne poteze in prednosti metode so:
– sistematična razgradnja problemov, zastavitev jasnih ciljev in načrtna vadba posameznih spretnosti
– uporaba podobne metode pri vadbi gibalnih in vedenjskih spretnosti in oblikovanju naravi prijaznih navad
– vzpostavljanje sodelovanja med učitelji/trenerji, starši in otroci
– univerzalnost pristopa, ki ga lahko prenesemo na različna področja, v podjetja, partnerski odnos, trajnostni razvoj in na druga področja
Določitev problema – vadba – evalvacija
Učno – vadbeni proces smo razdelili v tri faze.
1. Faza
V prvi fazi moramo problem, spretnost ali navado čim bolje razgraditi. Ugotoviti iz česa je sestavljena in na osnovi razgradnje usmerjeno vaditi posamezne elemente, ki jo sestavljajo. Pri razgradnji problema uporabljamo že pripravljene vprašalnike in testiranja ali pa problem razgradimo na osnovi komunikacije med trenerji/učitelji, starši in otroci. V tej fazi lahko trenerji/učitelji in tudi starši usmerjajo otroke, jim predstavijo problem iz različnih perspektiv, vendar jim lahko pustijo tudi samostojno razmišljanje. Kar pomeni, da imajo vzgojno vlogo.
Na osnovi omenjenih pristopov poskušamo razgraditi kompleksne spretnosti in veščine, konkretizirati posamezne probleme in si postaviti jasne cilje. Metoda nam omogoča, da vedenjske spretnosti razgradimo na podobne način kot gibalne. Če zato, da izpolnjujemo svoje športne veščine vadimo posamezne motorične sposobnosti (hitrost, moč, koordinacija, ravnotežje in druge), lahko tudi vedenjske spretnosti (pozornost, osredotočenost, hitro umiritev po močni vzburjenosti, jezi ali strahu, inovativnost in vztrajnost) vadimo na podoben način.
Konkretizacije problemov in postavitev jasnih ciljev nam omogoča, da oblikujemo vadbene načrte, izzive, naloge in igre znotraj katerih se bomo poskušali približati zadanim ciljem. Ko so ti cilji postavljeni preidemo v drugo fazo vadbe gibalnih in vedenjskih spretnosti.
2. Faza
Ko se osredotočimo na določena vedenja ali navade in postavimo cilje, začnemo z dogovorjenimi igrami in spremljanjem vadbe. V tej fazi trener/učitelj ali tudi starš spremeni svojo vlogo iz vzgojitelja in svetovalca postane sodnik in motivator. Njegova glavna naloga je, da dosledno spremlja igro. Podobno kot mora sodnik pri športnih igrah poskrbeti, da se igro igra znotraj dogovorjenih pravil. Ker se učitelj ali trener postavi v vlogo sodnika, vzpostavi določeno distanco do udeležencev igre, ti pa morajo odgovornost za svoja dejanja prevzeti sami.
Naloga sodnika je, da zagotavlja da igra, izziv ali naloga poteka v skladu z dogovorjenimi pravili in da dosledno sledi, spremlja in beleži dosežene rezultate. Pri igri ne izpostavljamo zmagovalcev, ampak predvsem napredek. Pri beleženju in spremljanju rezultatov pa si lahko pomaga z aplikacijo “mojespretnosti”, ki mu omogoča hitro vpisovanje rezultatov, povezavo med starši in učitelji, ter vsebuje različna orodja, ki pomagajo pri motivaciji udeležencev v igri.
Spremljanje vade se lahko razlikuje. Pri gibalnih sposobnostih navadno naredimo testiranje pred določenim obdobjem, ter po zaključeni vadbeni fazi. Vadbene faze so navadno daljše od vadbe vedenjskih spretnosti, ker je tudi sam proces vadbe dolgotrajnejši. Pri tem lahko gre za tri, šest ali dvanajst mesečna obdobja.
Pri vedenjskih spretnostih vadbo omejimo na krajša obdobja. Navadno je 14 dni primerna doba, da določeno vedenje vadimo in ga ustrezno spremljamo. Vadbo lahko po krajšem ali daljšem premoru ponovno obnovimo.
3. Faza
Po zaključku vadbenega obdobja sledi evalvacija. Evalvacija je lahko kvantitativna na osnovi zapisa ustreznih rezultatov in ocen, ter tudi razdelitve nagrad, lahko pa je vsebinska in kvalitativna. Vsebinska in kvalitativna evalvacija nam pomaga osmisliti smiselnost posamezne vadbe. Razmisliti o njenih učinkih na naše življenje in nas uči prepoznavati procese v katerih se določeni pomeni in zgodbe vežejo na naše čustvene odzive. Pri osmišljanju zelo pomembno vlogo igra suverenost posameznega učitelja, starša ali trenerja. Njen cilj je, da pomaga usmeriti pridobljena proceduralna znanja, jih ovrednotiti in do njih tudi vzpostaviti kritično distanco. V tej fazi lahko ponovno razmislimo tudi o kompleksnejših problemih, ki smo jih odprli v prvi fazi in ugotovitve povežemo z našimi izkušnjami.
Sodelovanje med učitelji/trenerji, starši in otroki
Žal starši in učitelji pa tudi starši in trenerji pogosto stojijo na nasprotnih bregovih. Še najbolj takrat, ko se otroci srečujejo z različnimi težavami. Nesodelovanje med učitelji in starši pa lahko težave le še zaostri. Kako pomembno in kako močan učinek ima lahko sodelovanje s starši bom pokazal na dveh konkretnih primerih. Gre za dva fanta, ki sta vključena v obšolsko dejavnost. Pri tej dejavnosti smo med drugim ocenjevali tudi sodelovanje. To se lahko počne občasno ali pa v dogovorjenih tedenskih ali štrinajst dnevnih intervalih.
Sodelovanje je ena izmed vedenjskih spretnosti, ki jo bomo podrobneje opisali pri vadbi vedenjskih spretnosti. Ocenjevana je po petstopenjski lestvici. Z najvišjo oceno je ocenjen otrok, ki prizadevno sodeluje, je motiviran, se odziva na dogovore in tudi predlaga lastne rešitve, najnižjo oceno pa dobi tisti, ki v dejavnosti sploh ne sodeluje in med vadbo pogosto počne kaj drugega.
V omenjenih dveh primerih sta otroka močno odstopala od povprečnih vrednosti. Na prvih petih ocenjevanjih/merjenih sta imela zelo nizke ocene za sodelovanje, kar pomeni, da pri aktivnosti nista sodelovala. Učitelj je na osnovi nesodelovanja poklical starše in jih seznanil s stanjem. Glavni namen pogovora s starši je bilo poiskati načine, kako motivirati otroka k boljšem sodelovanju. Na vključitev staršev sta se ta dva otroka zelo dobro odzvala in vidno izboljšala svoje sodelovanja pri omenjeni izven šolski dejavnosti.
Namen aplikacije moje spretnosti je, da tako obliko sodelovanje olajša, in da hkrati deluje kot motivacijsko orodje. Starši preko aplikacije lahko sledijo ocenam posameznih spretnosti, kjer lahko otroke tudi primerjajo s povprečnimi vrednostmi enako starih otrok, lahko sledijo uspešnosti svojih otrok pri opravljanju dogovorjenih izzivov. Učitelji pa lahko starše preko aplikacije hitro obvestijo o pomembnih dogodkih v šoli. Aplikacija tako nadomesti posamezne beležke, vpise, telefonske pogovore in olajša komunikacijo med starši in učitelji, hkrati pa jim omogoča dosledno spremljanje napredovanja otrok. Otroke pa aplikacija preko grafov in avatarjev spodbuja k aktivnostim.
